Pomen opraševanja in vloga čebel

Narava je ustvarila edinstven odnos prilagoditve cvetočih rastlin in žuželk. Žužkocvetne rastline tekmujejo za opraševalci jih privabijo v svojo bližino z vpadljivimi barvami, obliko socvetja, močnim vonjem in kvaliteto medičine,  z namenom, da žuželke prenesejo cvetni prah iz prašnikov na brazdo pestiča druge rastline in s tem izvedejo oprašitev. Za nagrado dobijo žuželke medičino ali cvetni prah, ki je nepogrešljiva hrana za njihov razvoj.

Po oploditvi  rastline razvijejo semensko zasnovo in plod, ki je hrana ljudem, gojenim in divjim živalim.Med žuželkami so čebele so najpomembnejše opraševalke na svetu, saj oprašujejo 170.000 vrst cvetočih rastlin, od tega je 40.000 vrst odločilno odvisnih od čebel. V našem klimatskem pasu je medonosna čebela med opraševalci na prvem mestu. Slovenski čebelarji gojimo več kot 150.000 čebeljih družin, zato je slovenski prostor idealno poseljen s temi opraševalci. Ne smemo pozabiti tudi drugih opraševalcev. V Sloveniji živi preko 550 vrst samotarskih čebel in 35 vrst čmrljev, ki svoje delo opravijo v slabših vremenskih pogojih. Vsi opraševalci imajo neprecenljivo vlogo pri širjenju rastlinskih vrst in pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Pridelavo hrane si ne moremo predstavljati brez opraševanja žuželk. Po ocenah kmetijskih strokovnjakov je od opraševanja odvisna tretjina pridelane hrane. Od opraševanja čebel so v največji meri odvisni:

  • sadna plemena, pri katerih čebele oprašijo kar 80 odstotkov cvetov,
  • poljedelske kulture kot so ajda, oljna ogrščica, sončnica, facelija in detelje ter
  • vrtnine, kot so  kumare, paradižnik, fižol, buče.

V zadnjih letih smo lahko zaskrbljeni zaradi vse večjega onesnaženja okolja v katerem živimo. Veliko število onesnaževalcev  vpliva tudi na oslabitev in odmiranja čebeljih družin. 

Odgovornost za zdravo okolje, ohranitev čebel in drugih opraševalcev mora sprejeti celotna družbena skupnost. Vsi lahko pripomoremo svoj delež k varstvu okolja in ohranitvi čebel:

  • kmetovalci z upoštevanjem načel dobre kmetijske prakse pri uporabi FFS,
  • ljubiteljski sadjarji in vrtnarji z uvajanjem ekološke pridelave v svoje vrtove,
  • sadjarji s sajenjem žlahtnih in divjih sadni dreves ter ohranjanjem travniških sadovnjakov,
  • poljedelci in čebelarji s setvijo cvetočih poljščin in zelišč, ki cvetijo v brezpašnem obdobju,
  • izobraževalne ustanove s postavitvijo učnih vrtov in izobraževanjem otrok,
  • mediji z osveščanjem vseh ljudi.
     

Pripravil (članek in fotografije):

Janez Gačnik, univ.dipl.ing.agr.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Februar 2011